SRCE NOGOMETNEGA VRTCA – NIKA DOVEČAR

Nika Dovečar, 26-letna vaditeljica v Nogometni šoli NK Dogoše, je že več let vpeta v svet dela z otroki v športu. Sama je osvojila različne športne večine, danes pa pomembno sooblikuje prve nogometne korake otrok, kjer člani spoznavajo igro, gibanje in ekipni duh. Nika je magistrica inkluzivne pedagogike, specializirana za delo z otroki s posebnimi potrebami in oseba, ki v vadbene ure vnese iskrenost, toplino ter znanje iz več športnih področij.

Kdaj si se prvič srečala z nogometom?

V otroštvu, ko smo s prijatelji nogomet igrali na ulici. Takrat me sicer nogomet ni popolnoma prevzel, bolj so me pritegnili drugi športi – v osnovni šoli in delu srednje šole sem trenirala rokomet, posvečala pa sem se tudi plavanju in smučanju. Kasneje pa so me okoliščine pripeljale nazaj k nogometu, kot vaditeljico v nogometnem vrtcu.

Kako si začela delati v nogometnem vrtcu?

Že od mladosti sem v športnih vodah, potem pa sem v študentskih letih začela s študentskim delom na področju športnega dela z otroci. Že takrat je bilo to učenje smučanja in plavanja, kasneje pa tudi vodenje telovadbe. Potem pa sem ostala v tem. Pred dvema letoma pa sem začela sodelovati z otroškimi nogometnimi vrtci in hitro ugotovila, da me to področje izpolnjuje.

Kako izgleda tipična ura v nogometnem vrtcu?

Najbolj pomembno je, da se otroci na vadbeni uri zabavajo. Šele nato se skozi športno igro dodaja elemente nogometa. 

Vadbena ura nogometnega vrtca se začne s tekalnimi igrami, skozi katere se otroci razgibajo. S tem se širi tudi njihov spekter socialnih veščin. Potem sledi razgibavanje, nato za otroke pripravimo motorični poligon, pri katerem dodamo elemente nogometa. Na koncu pa je čas za prosto igro. 

Kateri del ure imajo otroci najraje?

Definitivno zadnji del – prosto igro. Takrat lahko preizkusijo vse, kar so se naučil in pokažejo svoje male nogometne trike.

Za katere starosti je primeren nogometni vrtec?

Otroci lahko začnejo nogometni vrtec obiskovati že s tretjim oziroma četrtim letom, primeren pa je vse do sedmega leta. Nato pa se že lahko priključijo treningom nogometa v selekcijah, je pa to seveda odvisno od nogometne šole in njihovega sistema razporeditve starostnih skupin po selekcijah.

Kaj meniš, da otroci pridobijo v nogometnem vrtcu?

Zelo veliko. Tu ne gre le za nogomet – gre za celosten razvoj. Od socializacije, bontona, kulture obnašanja, naučijo se tudi zmagovati in sprejemati poraze, pa vse do razvoja telesa. Najbolj pa res pridobijo na družbenih vrednotah. 

Katere spremembe najbolj opaziš pri otrocih skozi mesece obiskovanja nogometnega vrtca?

Največje spremembe se pokažejo pri sodelovanju, gibanju in medsebojnih odnosih. Otroci postajajo samozavestnejši, spretnejši in predvsem dobijo občutek, da so del ekipe.

Kako vidiš vlogo staršev tako mladih nogometašev in kako sodeluješ z njimi?

Seveda je vloga staršev pri tako mladih otrocih izjemno pomembna. Ključno je, da starši na otroka ne pritiskajo, mu omogočijo raziskovanje in mu pustijo, da šport doživlja po svoje. Podpora, ne prisila – to je tisto, kar otroku največ pomeni. Trudim se, da sem staršem na voljo za pogovor, da jim poskusim odgovoriti na vsa njihova vprašanja in da skupaj najdemo pravo pot za njihove otroke. 

Poleg nogometnega vrtca delaš tudi z otroki s posebnimi potrebami. Kako ti uspe povezovati oba svetova?

Po izobrazbi sem magistra inkluzivne pedagogike, s svojim znanjem in ljubeznijo do športa pa sem našla način, da povežem oba svetova. Tako izvajam tudi vadbene ure za otroke s posebnimi potrebami. Na tem področju delam, na primer, z otroci z avtizmom, s katerimi največkrat izvajam plavalne ure. Je pa to področje, ki zahteva povsem drugačen pristop, kot na primer, delo v nogometnem vrtcu. Ker gre za individualne ure je fokus popolnoma na posameznem otroku, ki ima tudi zelo individualne potrebe, tako da je potrebno dosti dodatnega znanja, prebiranja strokovne literature in tudi sodelovanja s starši. Pomembno mi je, da otroku ponudim najboljšo možno podporo – tako pri individualnem delu, kot pri skupinskih urah.

Kaj te pri delu z otroki najbolj veseli?

Razgibanost, iskrenost in energija otrok. Njihov nasmeh in pristni “feedback” sta največja motivacija. Vsaka ura je nova zgodba in prav to dela moje delo posebno.