Ekipi NK Dogoše Maribor se je pred novo sezono pridružil nov trener in vodja nogometne šole, 28-letni Jure Vezonik. V pogovoru nam je razkril svojo nogometno pot, zaupal trenersko filozofijo in vizijo dela z mladimi.
Kdaj in kako si se prvič srečal z nogometom?
Z nogometom sem se srečal pred približno 20 leti, v domačem klubu Radlje ob Dravi. S treningi sem začel pri selekciji U8, a ker sem prišel šele spomladi, se tisto sezono še nisem mogel udeleževati tekem. Že naslednjo sezono, v sekciji U9, pa sem začel z aktivnim igranjem nogometa – in ostal v nogometu vse do danes.
Je bila ljubezen na prvo brco?
Ljubezen se je pravzaprav začela doma, med ogledom tekme. Natančneje finala Lige prvakov leta 2005 v Istanbulu – takrat je igral Liverpool proti Milanu. Nekako se je med to tekmo rodila tista želja, da bi se tudi sam preizkusil v tem športu. Naslednji dan sem želel na trening in iz tega se je potem rodila trajna ljubezen do športa.
In za koga si navijal na tisti tekmi?
Takrat sem navijal za Liverpool in še vedno ostajam zvest navijač tega kluba.
Kaj pa te je pripeljalo do trenerskega poklica?
Predvsem veselje do dela z otroki, saj jim rad pomagam in jim nekaj dam, tako kot so to meni v mladosti dali trenerji. In pa ker je to poklic, ki se mi zdi zelo, zelo lep. Ker sem v poklicnem življenju v čisto drugih, bolj tehničnih vodah, mi treniranje prinese neko ravnotežje. Z njim dobim dodatno energijo, zagon za vse privatne projekte in nekak dobim energijo od otrok. Res občutim, da vse kar jaz dam otrokom, dobim še več kot dvakrat povrnjeno.
In koliko časa si že trener?
To je že moja deveta sezona. Do sedaj sem bil trener v Avstriji, letos pa prvič prevzemam to vlogo tudi v Sloveniji.
Kakšne licence imaš na področju trenerstva?
Imam diplomo za strokovnega delavca v športu in UEFA C licenco. V kratkem načrtujem še pridobitev UEFA B licence, ki mi bo omogočila delo tudi na višjih nivojih.
Katere selekcije si treniral do sedaj?
To sezono v Avstriji treniram selekcijo U11, torej desetletnike in desetletnice. V preteklosti pa sem treniral vse od U9 pa do U17, tako da sem pridobil res veliko različnih izkušenj in spoznal, kako je potrebno prilagajati treninge in kako različne so posamezne skupine. Upam, da bom s pridobljenim znanjem in izkušnjami sedaj ustvaril tudi uspešno zgodbo v sekcijah otrok NK Dogoše.
Imaš najljubšo starostno skupino?
Ne bi uporabil ravno izraza “najljubša skupina”, saj so mi vse skupine zelo pri srcu. Priznam pa, da najraje delam z otroci starimi med 8 in 10 let.
Zakaj prav ta starost?
Ker zelo hitro vpijajo znanje – stvar ponoviš dvakrat, tretjič že znajo. Napredek se vidi iz treninga v trening, iz tedna v teden, kar je čudovito spremljati. Otroci se povezujejo, napredujejo tudi kot ekipa in to spremljati na lastne oči je zagotovo najlepši del trenerskega dela.
Kako bi opisal svojo trenersko filozofijo?
Svojo filozofijo bi razdelil na dva dela, ki sta povezana s starostjo otrok. Pri mlajših selekcijah, nekje do 12. leta poskušam delati predvsem na tem, da so vsi otroci vključeni v skupino, da ni zapostavljanja in slabe volje. Želim doseči, da se vsak počuti kot delček mozaika v skupini. Pri otrocih želim okrepiti predvsem veselje do igre same, ne toliko poudarjati dosežene rezultate. Želim jim vzbuditi ta občutek, da slab dan ali izgubljena tekma ne pomeni konca sveta, da se znajo po takšnem dnevu vrniti na igrišče z nasmehom.
Pri starejših skupinah pa pride v ospredje bolj sistematski trening. Pri teh starostih je že bolj pomembno kako izgleda forma na igrišču in tudi kakšni rezultati se dosegajo. Tukaj sem zagovornik igre, pri kateri se trudimo za čim večjo posest žoge, za ustvarjanje priložnosti, tudi če to pomeni, da na koncu prejmemo kakšen gol več. Menim, da je dobro, da se na igrišču čim več dogaja, saj to običajno pomeni tudi več emocij igralcev – od veselja, napetosti, pa tudi do žalosti – s katerimi se morajo soočiti. To jih na nek način pripravi tudi na življenje izven nogometa, ko prav tako ni vedno vse samo pozitivno.
Kaj meniš, da otroci poleg nogometnih veščin pridobijo na treningih?
Upam, da jih preko mojega dela pripravljam na življenje. Predvsem pri mlajših otrocih poudarjam osnovne vrednote, osnovno medsebojno spoštovanje. Želim, da razumejo tiste osnovne besede – hvala in prosim, zdravo, adijo – njihov pomen; da jih ne rečejo samo zato, ker morajo.
Sigurno pa dobijo v meni, kot trenerju, nekega zaveznika. Glede na to, da sem še razmeroma mlad, se lahko spustim na njihovo raven in se z njimi povežem. Pomembna mi je neka pripadnost, to zavedanje, da smo ekipa, ki se ne konča ko je konec treninga. Super mi je, ko vidim da se otroci družijo tudi izven treningov. In v končni fazi tudi to, da otroci za to uro, uro in pol, treninga odložijo telefone in so res prisotni ter tako gradijo tudi socialne veščine.
Kako sodeluješ s starši in kako lahko oni podprejo svojega otroka v športu?
S starši poskušam imeti zelo odprto komunikacijo, seveda spoštljivo in pričakujem, da je spoštljiva tudi iz njihove strani. Sem mnenja, da lahko s pogovorom in tudi kakšnim sestankom rešimo marsikatero težavo ali dvom. Si pa želim, da bi se starši zavedali, da pri vstopu v nogometno šolo NK Dogoše skrb za otroka prevzame trener. Tako kot otroka v šoli zaupajo učiteljem, morajo tudi na treningu zaupati trenerju.
Marsikdaj pride do tega, da želi biti starš trener otroku. In potem imamo naenkrat na tekmi 7 igralcev in 14 trenerjev v obliki staršev, plus še dejanskega trenerja. Na koncu je potem na igrišču prevlada trenerjev, česar pa si ne želim. Si pa želim, da so starši čim bolj vključeni v sam proces treninga in tekem.
Seveda otroci brez staršev ne bodo mogli igrati nogometa. Definitivno je tukaj potrebna finančna podpora z njihove strani. Pomembno pa se mi zdi, da se zavedajo tudi pomembnosti čustvene podpore. Otrok bo včasih prišel žalosten s tekme ali treninga, ker mu tisti dan ne bo šlo, mogoče bo dobil kakšen udarec, bo padel in podobno. V tem času bo potreboval podporo, neko varno zavetje, ki mu ga lahko nudijo samo starši.
Kakšen je tvoj nasvet otrokom, ki sanjajo o profesionalni karieri?
Na začetku bi rekel, naj se ne zgledujejo po vseh profesionalcih. Najdite svojo pot, ker vas lahko samo vaša pot pripelje do profesionalnega nogometa. Imejte radi nogomet, ne pa razmišljati samo o tem, da boste igrali za Barcelono. Bolj pomembno je, da cenite vsak trening, da uživate v igri, v družbi soigralcev, v vseh izzivih, ki vas čakajo na igrišču.
Seveda pa ne nehajte sanjati o tem, da boste kot Messi, Ronaldo ali kdo drug. Nujno je sanjati, hkrati pa je pomembno, da se ob vstopu na igrišče zavedate, da ste tukaj zato ker imate radi nogomet. In če boste imeli radi nogomet, vas bo nogomet enkrat nagradil – v to trdno verjamem. Tudi jaz sem bil v tem položaju in sem sanjal. Sicer nisem dosegel profesionalnega nivoja, sem pa vseeno dosegel nivo, ki me navdihuje in mi daje potrdilo, da sem s svojim delom marsikaj dosegel.
Kaj te najbolj veseli pri delu z mladimi?
Predvsem energija, ki jo dobim od otrok. Včasih imam trening po res napornem dnevu in vidim, kako grem po treningu z igrišča pol energije in poln življenja. Ko vidim kako otroci uživajo na treningu in kako so nasmejani mi da to še dodatno potrditev, da res uživam v delu z njmi.
Kdo je tvoj nogometni idol?
Nogometnega idola nisem nikoli imel, sem pa imel oziroma še vedno imam najljubšega igralca in sicer je to nekdanji kapetan ekipe Liverpool, Steven Gerrard. Zaradi njega sem tudi igral na položaju zadnjega vezista.
V zadnjem času pa se vse pogosteje zgledujem po kakšnih trenerjih. Predvsem mi je blizu ta španska nogometna filozofija, ki se je začela v La Masii. Čeprav nisem navijač Barcelone, se mi zdi njihova igra najlepša in se zato zgledujem predvsem po njihovih trenerjih ter prebiram članke in knjige o njihovem načinu igranja. Lahko bi rekel, da se sedaj dosti zgledujem po Pepu Guardioli, saj mi je njegov sistem igre zelo blizu.
Za kateri nogometni klub pa bi najraje igral?
Zdaj moram reči NK Dogoše, ne? (smeh)
Definitivno sem sanjal, da bom enkrat igral za Liverpool in te sanje ostajajo še danes.
Kateri je bil najlepši trenutek v tvoji nogometni karieri?
Ob tem vprašanju sta mi na pamet takoj padla dva trenutka. Spomnim se ene nogometne tekme selekcije U12. Takrat sem še igral za NK Radlje ob Dravi in v tisti sezoni smo kot edina ekipa premagali NK Maribor, s tem da sem tudi jaz takrat dosegel zadetek. Ta gol se mi še danes včasih vrti v spanju in ga podoživljam. Tako da ja, ta gol mi je res ostal v spominu.
Kar se pa tiče članskega nogometa pa bi rekel, da je bil to naslov prvaka v Avstrijski deželni ligi. Takrat smo imeli s soigralci res super odnos in smo bili med seboj prijatelji, kar je bilo takrat v članskem nogometu zelo redko, ker so tam pogosto v ospredju že druge stvari, na primer boj za ekipo in denar.
Imaš pred začetkom nove sezone kakšen nasvet za bodoče igralce in njihove starše?
Predvsem bi svetoval, da naj otroci v nogometno šolo vstopijo sproščeno in z veseljem. Naj bo to prostor, kjer se počutijo del skupine, kjer gradijo prijateljstva in kjer je gibanje zabava. Pomembno je, da se po treningu dobro počutijo, ne glede na to, ali je bil dan uspešen ali malo manj.
Staršem pa bi svetoval, da svojim otrokom pustijo, da se razvijajo skozi igro in da zaupajo trenerjem, ki skrbijo za njihov napredek – tako nogometni kot osebnostni. Nogometna šola ni samo trening nog in igranja z žogo, ampak tudi prostor za razvoj, pri katerem pa potrebujejo svoj prostor.
Najpomembnejše pa je, da se vsakega koraka naprej veselimo skupaj – kot ekipa, kot starši in kot klub.
👉 Jure Vezonik bo od nove sezone vodja nogometne šole NK Dogoše Maribor. S svojim znanjem, energijo in vizijo bo skrbel, da bodo naši mladi nogometaši rasli ne samo kot igralci, temveč tudi kot osebe.