VODJA NOGOMETNEGA VRTCA – ERMIN GRBEC

Ermin Grbec, 27-letni vzgojitelj predšolskih otrok, športni vaditelj in nekdanji nogometaš, je ena ključnih osebnosti pri delu z najmlajšimi v Nogometni šoli NK Dogoše. Že več let otroke uči telesne vadbe, razvijanja motorike in osnov športnega obnašanja.

Začniva pri začetku: kdaj si se prvič srečal z nogometom?

Zelo zgodaj. Pravzaprav je bilo precej smešno, ker sem najprej treniral jiu jitsu, ker je bil v tem odličen moj stric. A ko so me starši vprašali, kako je bilo na treningu, sem najprej povedal, da sem dal med ogravanjem gol. In tako jim je hitro postalo jasno, da bom verjetno nogometaš. S treningi nogometa sem začeli v šoli, pri nogometnem krožku, pri približno šestih letih, nato pa sem se pridružil selekciji U8, pri sedmih letih.

In potem si v nogometu tudi ostal?

Tako je. Nogometno šolo sem končal na prvoligaških igriščih – pri nogometnih klubih Rudar in Celje. Potem so prišle poškodbe, zaradi katerih sem za eno leto prekinil športne dejavnosti, kasneje pa sem naredil licenco za nogometnega sodnika in tudi v tem delu zelo užival. Vzporedno sem začel delati kot vzgojitelj v vrtcu Ivana Glinška, kar me je popeljalo do dela z otroci. Potem pa sta se nekako začeli ti dve stvari prepletati – ljubezen do športa in veselje do dela z otroci. 

Kdaj si začel delati z najmlajšimi v nogometu?

Iz tega prepleta je potem nastala ideja o tem, da bi najmlajšim predstavil nogomet, ki je najprej zaživela kot neka obogatitvena dejavnost v vrtcu. Nato sem začel sodelovati z NK Maribor, s skupino ONŠ, kasneje pa sem dve leti vodil nogometni vrtec.

V tem času sva z Niko ustvarila skupno športno delavnico, imenovano Mladi asi, kjer se posvečava razvoju motorike otrok. Skozi delavnico pomagava otrokom razvit osnove motorike in jih pripraviti na nadaljno športno pot, tudi predstaviti nek športen bonton in jih predvsem navdušiti nad športom kot takim.

Danes pa želim svojo energijo in znanje vlagati v nogometno šolo NK Dogoše, ker iskreno spoštujem način, kako ekipa gradi nogometno šolo iz nič. Podpiram ljudi, ki se trudijo in zato sem tukaj.

Kako bi opisal svojo trenersko filozofijo?

Najprej bi poudaril, da sebe ne imenujem trener – pri tej starosti otrok sem nogometni vaditelj. Trener je tisti, ki dela s starejšimi selekcijami in ima UEFA licenco. Jaz sem sicer v postopku pridobivanja licence, a svojega mišljenja ne bi spremenil – pri najmlajših gre za vodenje v šport, ne za treniranje.

Moja filozofija pa je sila preprosta – otrokom pričarati nasmeh, poskrbeti za pozitivno športno izkušnjo, skozi igro in žogo razvijati motoriko in otroke naučiti veselja do gibanja. Če otrok pride in odide s treninga z nasmehom ter željo po “še”, smo dosegli največ, kar lahko.

Kaj po tvojem mnenju otroci v nogometnem vrtcu pridobijo, poleg nogometnih veščin?

Ogromno. Pridobijo, jaz temu tako rečem, športno socializacijo – spoznajo novo okolje, nove prijatelje, drugačno dinamiko kot v vrtcu ali šoli. Razvijajo samozavest, motorične spretnosti, koordinacijo, pogum. In kar je najpomembnejše: dobijo dobro, pozitivno izkušnjo s športom. To vpliva na njihov razvoj in kasnejše vključevanje v šolo ter druga okolja.

Kakšne spremembe pri otrocih opaziš skozi mesece vadbe?

Precejšnje spremembe. Otroci v starosti 4–7 let napredujejo neverjetno hitro – fizično, mentalno in osebnostno. Skozi tedne vidimo, kako postajajo močnejši, hitrejši, bolj samozavestni. Motorične spretnosti se iz treninga v trening izboljšujejo. Če so pravilno vodeni, šport deluje kot čudovit pospeševalec njihovega razvoja.

Kako sodeluješ s starši?

Zelo odprto in korektno. Trudim se, da sem ves čas dosegljiv za vprašanja, pred treningi in po njih si prizadevam, da imam čas za pogovor, informacije posredujemo tudi preko družbenih omrežij.

A vedno poudarjam eno: za otroka je najbolje, da starši niso na treningu. Ko so pri tako mladih otrocih prisotni starši, je otrok raztresen, išče njihov pogled, razmišlja o njihovih reakcijah. Ko pa je pod avtoriteto vaditelja, se uči osredotočenosti, samostojnosti in discipline. In to so življenjske veščine, ki jih bo potreboval povsod.

Kaj te najbolj veseli pri delu z otroki?

Zelo enostavno vprašanje. Najbolj me veseli to, da me s svojo pozitivno, odvečno, lepo energijo nekako napolnijo. Jaz sem sedaj praktično celi dan v stiku z otroci in se mi zdi, da dokler sem z njimi, sem tudi jaz poln energije. Potem ko adrenalin popusti in se doma umirim, občutim ta padec energije in vidim, da so tudi oni meni pobrali energijo, ampak mislim, da gre tu za neko vzajemnost – oni daj meni energijo, jaz jo dam njim. Od njih dobim ogromno motivacije in prav vsak dan se veselim dela z njimi. Seveda so otroci včasih nagajivi ali nepredvidljivi – ampak to je del čara njihove mladosti. Na koncu dneva so vedno iskreni in to me žene naprej.

Imaš kakšnega nogometnega idola?

Kot otrok sem imeli veliko nekih vzornikov, tudi Lionel Messi je bil en od mojih največjih idolov, predvsem zaradi načina igre, ki jo je takrat imela Barcelona in on je bil seveda takrat prvi obraz vsega tega. Danes o nekih idolih ne bi govoril, sem pa še vedno velik ljubitelj nogometa in precej časa preživljam ob gledanju nogometnih tekem.

Pa klub, za katerega bi želel igrati?

Da bi imel klub za katerega bi igral – iskreno ne. Odkar sem nehal igrati, sem se posvetil sojenju in delu z otroci in nikoli v življenju mi ni bilo žal, da sem takrat naredil tisti rez glede igranja ter se usmeril na druga podorčja. Če že imam željo po nogometu se dobimo s prijatelji in odigramo igro. Nogomet me sedaj spremlja vsak dan, a na drugačne načine.

Imaš kakšen najljubši nogometni spomin?

Ogromno jih je – toliko, da ne bi želel izpostaviti le enega. Nogomet je oblikoval moje otroštvo, mladost, vsakodnevno življenje mene in moje družine, tukaj se moramo namreč zavedati, da so močno vpleteni tudi starši nogometaša, sploh če se gre za nek nivo resnega nogometa. To je vsakodnevno odrekanje na precej visoki ravni. In to, koliko so se tudi moji starši morali odrekati vsemu, sem res lahko samo hvaležen, saj brez njih vseh teh trenutkov, ki so ostali v spominu, ne bi moglo biti.

Je pa takšnih dogodkov preveč, da bi enega izpostavil, ker to je vseeno 15 let nogometa in v 15 letih se nabere 1000 takšnih in drugačnih stvari, tako da res ne bi rad naredil krivice vsem ostalim dogodkom in ne bom enega izpostavil.