NOGOMETNI MENTOR ONŠ – ALJOŠA KOBALE

Aljoša Kobale, 30-letni trener v Nogometni šoli NK Dogoše je z nogometom odraščal, se ob njem razvijal, z njim živel – in čeprav je moral igralsko pot zaradi poškodbe zaključiti, je strast do igre ostala. Danes svoje bogate izkušnje prenaša na mlajše generacije ter pomaga graditi prihodnost kluba in mladih nogometašev.

Kdaj si se prvič srečal z nogometom?

Ljubezen do nogometa je bila pri meni prisotna že zelo zgodaj. Nato sem pri 6 letih želel začeti s treningi in ker se bil takrat za NK Maribor še premlad, sem začel trenirati pri Železničarju – in tam tudi ostal več let. Drugi športi me nikoli niso posebej pritegnili. Nogomet je bil vedno “tisti pravi”.

Kako je pri tebi dozorela želja po trenerstvu?

Svojo igralsko nogometno pot sem moral zaradi poškodbe križnih vezi zaključiti prej, kot sem pričakoval. In trenerstvo mi zdaj omogoča, da ostajam del nogometa, ki mi pomeni ogromno. Želja po samem trenerstvo je prisotna že dolgo, a se je letos vse poklopilo in realiziralo. Tudi sam imam dva majhna otroka in skozi njiju sem začutil, da si res želim svoje znanje predajati naprej.

Zakaj si se odločil prav za nogometno šolo NK Dogoše?

Na začetku letošnje sezone me je Jure povabil v NŠ Dogoše. Predstavil mi je vizijo, selekcije in priložnosti za sodelovanje. Sprva sem nekoliko okleval zaradi službenih obveznosti, ampak sem hitro videl, da je to prava pot zame. Z veseljem sem se pridružil ekipi in mislim, da smo ustvarili super okolje za naše člane.

Poskusil si se v delu z vsemi selekcijami. Kje si se počutil najboljše?

Pri starejših selekcijah. Všeč mi je, ker starejši otroci že razumejo pravila igre, poznajo osnovno tehniko in to mi omogoča, da jim pokažem, kaj nogomet res je – ne le zabava, ampak tudi taktika, disciplina in razvoj karakterja. Pri mlajših otrocih je na urah še veliko igre, pri starejših pa se že vidi napredek v samih tehničnih znanjih in zrelost igre.

Na treningih ONŠ otroci že spoznavajo tehniko in pravila?

Tako je. V okviru Odprte nogometne šole (ONŠ) se otroci že spoznavajo s pravili, posameznimi tehničnimi elementi in osnovami igre. Treningi so kombinacija učenja in zabave, kar je idealno za njihovo razvojno stopnjo.

Kaj meniš, da otroci še pridobijo na treningih, poleg nogometnega znanja?

Ogromno. Najprej bi omenil spoštovanje – do trenerja, do soigralcev in do igre. Pomembno mi je, da se med seboj sprejemajo, saj je vsak osebnostno drugačen. Trudim se, da se učijo sodelovanja, prilagajanja in timskega duha – osnov, ki jih potrebujejo tako v športu, kot tudi v življenju.

Si že opazil kakšen napredek od začetka sezone?

Ogromen! Prva dva treninga so bili otroci, če bi lahko tako opisal, “kot kure brez glave”. Vsi so se pognali za žogo, brez razmisleka. Ogromno je bilo individualizma, kdo bo najhitreje pri žogi in kdo jo bo prvi brcnil. Danes pa so že osvojili medsebojne podaje, prejem žoge je mirnejši, razumevanje igre pa se iz tedna v teden izboljšuje.
Tudi poslušnost in osredotočenost sta na višji ravni. Zelo vesel sem, da vsi zelo redno obiskujejo treninge – to veliko pove o njihovi motivaciji.

Kako pa so otroci doživljali prve tekme?

Zelo dobro! Za njimi sta tekmi z ekipo nogometne šole Kovinar in ekipo Fussball Schule Feldbach iz Avstrije, tako da smo “prebili led”.

Veliko jim pomeni tudi to, da so sedaj vsi oblekli klubske drese in so končno vsi enako oblečeni. To je zares povečalo občutek pripadnosti klubu in jih zelo motivira. Ko so vsi enaki, je tudi ekipni duh močnejši.

Kaj bi svetoval staršem mladih nogometašev?

Predvsem naj otroka ne silijo v šport, ki mu ni všeč. Super je, da ga spodbujajo, da je aktiven, a če otrok po nekaj treningih res pokaže, da mu ne ustreza – naj poskusi kaj drugega. Če nekdo hodi na trening brez volje, lahko ovira druge, ki trenirajo z veseljem, sploh če se hodi na trening samo zabavat in ne posluša trenerja.
Drugi nasvet, ki bi ga dal staršem pa temelji na mojem opažanju iz prakse in to je, naj naučijo otroke skrbeti za svoje stvari. Pri teh letih so otroci še vedno otroci, ampak so že dovolj stari, da bi morali imeti neko spoštovanje do stvari, tako do svojih, kot do tujih. Mislim da je to spoštovanje potem tudi osnova tega, da spoštujejo tudi en drugega.

Kaj te pri delu z mladimi najbolj veseli?

To, da vidim napredek. Opazujem, kako postajajo boljši, bolj samozavestni, bolj usklajeni. Pa tudi to, da preko predajanja znanja mladim nogomet lahko ostane del mojega življenja, čeprav ga sam ne igram več.

Imaš morda sam kakšnega nogometnega idola?

Ja, zame je to Thierry Henry. Dolgo časa je bil igralec Arsenala in zame osebno ostaja najboljši igralec vseh časov, čeprav vem, da se s tem marsikdo ne strinja. A njegov način razmišljanja in razumevanje igre sta zame nekaj posebnega.

Za kateri nogometni klub pa bi najraje igral?

Za Arsenal. Za ta klub navijam praktično odkar sem začel trenirati nogomet – od leta 2000 ali 2001, ko je tam igral Thierry Henry.

Kateri nogometni trenutek pa ti je najbolj ostal v spominu?

Uh, veliko jih je.
Eden najlepših je bil na Olimpijskih igrah mladih v Celovcu, kjer smo z ekipo osvojili drugo mesto. Nepozabne so tudi tekme v 1. slovenski ligi, v selekciji U14 in med mladinci. Ko danes gledam nazaj in se spomnim, proti komu vse sem igral, vidim, da sem imel priložnost igrati proti res izjemnim nogometašem. In to je nekaj, na kar bom imel vedno zelo dragocene spomine.